Še vedno štorklja nosi

Zelo pomembno obdobje je pred mano. Se bojim že začetka, ker vem, da konca nikakor ne morem predvideti. To obdobje se imenuje TUJINA. Ne za vedno, le nekaj-mesečna. Lahko bo le obdobje, polno novih izkušenj, lahko pa je šele začetek.
Ej sestra, ki si starejša. A se tudi tebi kdaj zazdi, kot da te še vedno štorklja nosi? :)

Monarhija v. republika*

Španija je danes dobila novega kralja.

vir: www.rtvslo.si

 Čeprav se je moč evropskih kraljevih družin skozi zgodovino zmanjšala, še vedno igrajo pomembno vlogo. Povezujejo svoje državljane (no, glede na trenutne proteste v Španiji, ne popolnoma vseh), jim krepijo narodno zavest (vedno sem z občudovanjem in kančkom zavisti poslušala prijateljice iz Španije in VB, ki so o kraljevih družinah govorile kot o nekaj "njihovega"), poleg tega pa so tudi močna prodajna niša (nikoli niso javno objavili kakšni so bili zaslužki s britansko kraljevo poroko). Da o diplomatskih razsežnostih položajev ne govorimo (verjetno ni voditelja, ki si ne želi srečanja z britansko kraljico (in predsednikom ZDA:). Na drugi strani je njihova glavna kritika predvsem velika poraba denarja in nemožnost vplivanja na to, kdo je postavljen na te položaje. 

V republiki (sploh demokratični, kot je naša Republika Slovenija) voditelje volimo volilci, in s tem posredno seveda sami vodimo državo. Bolj ali manj sicer niso uspešna prodajna niša (si predstavljate, da bi na Tromostovju prodajali skodelice z glavo predsednika vlade?), vendar pa ti postavljeni voditelji na drugi strani brezveze ne porabljajo državnega denarja (npr. za safari v Afriki), korist od njih pa je še ena. So primerna tema za začetek prepira na vsakem tipičnem slovenskem družinskem/prijateljskem srečanju.

Kaj torej menite, kaj je po vašem mnenju primernejša oblika države v današnjem svetu?

Ps: glede na to, da se ne spomnim nobenega pametnega izreka kakšnega od slovenskih voditeljev, ki bi si ga šolarji lahko napisali na prvo stran zvezka, pa je korist od monarhev še ena. Vsake toliko izustijo kakšno, ki pusti odprtih ust. Pustimo to, da imajo cele ekipe, ki jim takšne stavke sestavljajo, pa vendar je spodnji uporaben še za nas, ki smo že zapustili šolske klopi.

vir: http://indulgy.com/

* Pri branju prispevka prosim za uporabo primerne stopnje cinizma in razuma.

Madagaskar odpade

Mala,

le kdo bi verjel? Ko končno pade odločitev o nakupu kart za Madagaskar, nasproti pridrvijo prijatelji in prinesejo novice o razsajajoči kugi...

vir: http://ihdwallpapers.com/view-madagascar_escape_2_africa-wide.html

Ljubljana in Laibach

Draga sestrica,

ta teden, ko te ni v prestolnici, te kar pogrešam..
in najina kosila ...
verjetno ne boš verjela, ampak danes sem razmišljala, da se mi zdaj pa že res cedijo sline za tistim Muffinom v Cacau :)

No, da ti razvedrim večer, ti pošiljam pesem, ki si jo že ves teden žvižgam (problem samo to, da ne znam žvižgat... pa pustimo to)

lubija, starejša.

Jaz, moja puberteta, mami in njen rak

Bilo je neko decembrsko sredo, ko me je, kot takrat vsak dan, iz šole spremljal simpatičen fant. V resnici mi je bil tako zelo všeč, da so bili zvezki polni srčkov in njegovega imena. Pri vhodu sva se poslovila in z velikim veseljem sem odklepala vhodna vrata naše hiše. Razmišljala sem o tem ali me bo jutri povabil v kino? Na sladoled? Kaj bom oblekla? Kaj bom rekla? Me bo poljubil?... Vstopila sem v hišo. Mami je slonela na radiatorju v kuhinji in jokala. Že več ur, bi lahko sklenila iz njenega zabuhlega pogleda. Dedek je sedel za mizo in obračal velike časopisne strani Novega tednika. Babi je bedela od štedilnika, do svoje hčere in trdila, da tako seveda ni moglo več iti naprej, da je vedno vedela, da je kriva služba... Seveda niti v sanjah nisem vedela kaj se gredo. Pogledala sem mami, ki me je objela in rekla, da ima tumor. Rekla je, da to ni nič hudega, ampak bo morala na operacijo. Moje misli pa so odplavale drugam. Kaj moram sedaj reči mami? Pojma nimam! Kje pa dobiš tumor? Se ga nalezeš od drugih? A ga podeduješ? Zakaj ga potem mama ni imela? Kje pa potem imaš operacijo? Kako dolgo moraš biti v bolnišnici? Kaj je sploh tumor? A ni to nekaj v glavi? A je to enako kot rak?  A ti od tega izpadejo lasje? A od tega umreš?

Šla sem v svojo sobo in se razjokala. Nisem se bala tega tumorja, ker nisem vedela kaj je. Počutila sem se totalno neumno, da ne vem sploh kaj je to. In, da si ne upam vprašat mami. In, da mi nihče ne pove. In, da se obnašajo kot da me to ne rabi zanimat. In, da se tudi mami joče. Da to pomeni, da nekaj vseeno ni vredu. In, da je ati še vedno v službi. Da ne vem kaj sledi. Preiskave? Zagotovo. In, da dodatne preiskave ne bodo opravljene danes (kot če si priškrneš prst na avtu), ampak Bog ve kdaj!!! Bala sem se ali bomo za božič sami sami? Brez mami? Bo ona sama, v bolnišnici?

V naslednjih dneh sem uspela ugotoviti da ja, tumor je enako rak je enako kancerogena tvorba je enako nekaj, ki zraste v telesu brez razloga ali zaradi preveč razlogov. Slišala sem, da pravzaprav vse kar je okoli nas (meso polno proteinov, kupljene jajce, beli kruh, črni kruh, barvan kruh, kvas, škropivo na sadnju, zelenjavi, čistila za stranišča, čistila za posodo, detergent, čistila za steklo, pralni prašek, tablete za pomivalne stroje, mehčalec, riževi vaflji, nutella, čokolada, pašteta, hrenovke, sevanje telefonov, Wifi, televizija, kajenje, alkohol, nevemkateri oreščki, stres, izpušni plini od prometa, stres, neuspeh, stres, pretiran strah, trema, napor, UV žaki-sonce, krema za sončenje, kisli dež, stres?, antibiotiki, lekadoli, neoangini) povzroča raka.  Lahko, ga dobiš na različnih delih telesa in moja mami ga je dobila na prsih. Raziskave, ki so jih naredili niso povedale nič več in nič manj od tega, kar smo vedeli. Da ima raka in da mora čim prej ven. In, da so čakalne vrste dolge. Da je z vsakim novim dnem brez zdravljenja, rak še en korak pred nami (po levem prehitevalnem pasu) mi pa stojimo na mestu in ne naredimo ničesar. Počutila sem se nemočno. Ker običajno lahko, če si bolan, vzameš zdravilo. Zdaj pa zdravil ni in prostora v bolnišnici tudi ne.

Nikoli nisem pomislila, da lahko moja mami umre. To je bilo preveč abstraktno zame...Videla sem strica, kako požira solze in se tudi sam boji negotovosti v kateri smo se znašli. Kako jo bodri z besedami, ki so pravzaprav njegova tolažba. Pripravljen, da nam pomaga, kakrkoli se bo zgodilo. Tri dni pred božičnim večerom smo mamico pustili na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, oblečeno v bolnišnično spalno srajco. Prosila sem jo, naj mi popravi kapuco (ker je bila tako čudna, da mi jo je mogla popraviti vsako jutro, preden sem šla v šolo) in razmišljala sem, da bom jutri v šolo prišla s pomečkano kapuco. Prvič odkar imam ta zimski plašč. Razmišljala sem tudi, da bi morda doma kar zaspala v plašču in bi kapuca ostala poravnana do jutra. Tako ne bi uničila nečesa, kar je naredila mami, preden sem se poslovila od nje. Ati je večino časa molčal, kot vedno - in bila sem razočarana, zakaj se ne more pretvarjati, da je zdaj on mamica in ati v enem? Ona bi zagotovo poizkušala izpolniti vse manjkajoče vloge v družini. Tudi sestrino, ki je pred dvema mesecema odšla na študij v Ljubljano in pustila svoje mesto za mizo v jedilnici prazno.

Ko sem naslednji dan prišla iz šole, mi je bila hiša tuja. Sedla sem na pult v kuhinji. Noge so mi zvonile navzdol. Sklenila sem, da bom danes odrasla. Odločila sem se, da sem dovolj stara, da lahko sedaj, ko mami ni doma, postanem odgovoren odrasel člen naše družine. Lahko razumem, kar mi bodo ljudje povedali. Lahko mi zaupajo. Lahko obvladam svoja čustva in lahko se zanesejo name. Ne bo me skrbelo ali letos ne bo božičnih daril, ker je božiček v bolnišnici. Saj jih ne potrebujem zares. Lahko sem odgovorna. Jaz odrasla, bom znala povedati drugim kaj menim. In menila sem bom le za tisto, kar je resnično pomembno meni. In pomembna je moja mami. Naredila ji bom voščilnico. V kopirnici sem barvno sfotokopirala sliko s sestrinega maturantskega plesa in jo prilepila v ovalen okvirček iz papirja. Mamici sem napisala, da čutim, kako velika sem že in da sem odrasla. Potem sem voščilnico zložila v kuverto in jo dala teti, da jo bo odnesla v bolnišnico. V torek sva mami pripeljala domov. Legla je na posteljo v dnevni sobi, ki sva jo pripravila, da bomo skupaj lahko praznovali božič. Nisem je smela objeti preko telesa, ker so bili šivi na prsi zelo šibki. Saj ni važno, sedaj razumem kako je to. Trosed sem pristavila k njeni postelji in bilo je, kod bi imeli zakonsko posteljo. Nisem namreč smela leči k njej pod odejo, da je nebi po pomoti udarila. Tega ne potrebujem zares, odrasla sem. V dnevni sobi se nismo sprehajali kadar smo bili prehlajeni, nismo kašljali in kihali, da se ji nebi v času kemoterapij porušil imunski sistem. Dve poletji nismo šli na morje, ker se ni smela izpostaviti soncu. Pa vseeno. Izvidi po operaciji so pokazali, da je bil rak hitrorastoči. Imeli smo torej srečo, zaenkrat. Včasih je jokala, pa nisem vedela zakaj vendar? Če je tumor že zunaj? Včasih se ni marala pogovarjati, pa šele zdaj razumem, da se je v resnici zelo bala, da bi se bolezen ponovila. Včasih ni želela jesti, ker je bila žalostna, da ni skuhala sama. Včasih...sploh nisem razumela odraslega sveta okoli, a sem se še vedno trudila, da sem bila odrasla. In tako sem... ostala otrok.

Zajči!

Sestrica, se še spomniš, ko smo ga dobili in je bil še takšen dojenček?

                                             Ko pride k hiši zajči, ki ne nosi le čokoladnih velikonočnih jajc ...

Ezra

Včasih za praznike dežuje. 
Včasih je vikend depresivno siv. 
Včasih nedelja ni fajn, četudi veš da bo tudi ponedeljek prost. 
Včasih te cel dan preživet v stanovanju ne izpopolni. 
Včasih visenje na internetu takšne dni še poslabša. 
Na take dni si vrtim tole pesem. Ker je ravno prav poskočna in ker povzroči, da včasih med hojo malo poskočim.

Leva, desna, leva, desna

To ni še en zapis o človeku, ki je vedno govoril, da tek ni zanj, potem pa enkrat po pomoti obul tekaške copate in je zdaj od tega enakomernega udarjanja pet (če se je že malo sprofesionaliziral pa prstov) po tleh odvisen...

Moja zgodba je drugačna in trenutno zopet na razpotju.

Pri športni vzgoji sem vedno sovražila tek (ok, katera punca ga pa ni). Nisem se hotela prešvicati in potem iti nazaj k pouku, ni se mi dalo truditi, še manj pa z aktivnostjo, pri kateri se ne dogaja prav nič. Saj se strinjate, da se ne da primerjati teka (kjer ima glava 100% časa možnost nasprotovati gibanju nog in iskati miljontaužnt izgovorov o tem, da je potrebno s tem prenehati) s smučanjem ali plavanjem, da o ekipnih športih sploh ne govorim.

Torej, tek je specifičen šport in vedno sem govorila, da ni zame. Potem je prišlo obdobje življenja v tujini, kjer so bile članarine za notranje športe predrage, jaz pa sem rabila ventil, da sem sprostila domotožje. Tako je postal tek rešitev v sili. Nisem ga imela rada, teči sem se spravila z muko, a imel je učinek, ki sem ga potrebovala. In med meseci prisiljenega teka, sem se nanj navadila. Ko sem se vrnila domov, je bilo enostavno z njim nadaljevati, kjer pa je sledila past. Dolžino sem podaljševala, gostoto treningov tudi (12 km 6x/teden je bilo nekaj normalnega oz. kar minimum), nikoli pa se nisem poglobila v vlogo ogrevanja/raztezanja/primerne hrane... kaj je sledilo si lahko mislite.

Najprej levo koleno, potem desna stegenska mišica, potem desno koleno, potem še kup stvari, ki sem jih s pretiranim tekom začela povezovati šele kasneje...

Vse sem premagovala brez da bi pomislila, da moram kaj spremeniti.

Sploh se ne spomnim kdaj, ampak en dan kakšni dve leti nazaj brez posebnega razmišljanja enostavno nisem šla na svojo vsakodnevno turo. Mislila sem, da je pavza enodnevna.
Potem nisem šla niti naslednji dan.

In naslednji ...

Brez da bi se za to zavestno odločila sem prenehala teči.

                                      vir: http://twopointohno.livejournal.com/24607.html

Postopoma je telo izgubilo občutek kronične izčrpanosti, težave v telesu pa so se postopoma začele urejati.

Šele kakšne pol leta kasneje sem zopet šla na tek. Počasi in previdno, kot bi bilo prvič. Zanimalo me je, kakšni bodo občutki. Hmm, ne, nič posebnega. Doživela nisem nobene katarze, ko sem se vrnila, nisem bila bolj dobre volje/energična/... kot sicer. Is running overrated? Ali pa jaz enostavno res nisem za to.

Od takrat tečem mogoče enkrat na mesec. Ali pa še to ne. Tečem za dušo/ko se bliža prečudovit sončni zahod, ki bi ga rada opazovala zunaj/ko res začutim svojo potrebo po tem ...

To pomlad pa sem se vpisala v tekaško šolo. Prvič do zdaj. Ni mi namreč dalo miru, da mogoče tek obsojam po krivici. Da sem mogoče kriva sama, ker se še vedno ne znam pravilno ogreti in treningov stopnjevati... V naslednjih nekaj mesecih bom tako poskušala popraviti svoje napake. Poskušala bom obdržati zmernost in zdravo glavo. Če ugotovim, da to ni to, lahko štartnino za ljubljanski polmaraton, ki je že plačana, še vedno podarim kot darilo na tem blogu (takrat bo najbrž bralcev že za pol države :) ... In enostavno tečem za dušo..

Danes

Vam pošiljam večno-študentski komad in vas povabim, da se danes odločite za nekaj, o čemer že dolgo razmišljate. In "jutr" začnete tudi zares uresničevat korake do cilja. Oktobra mi je namreč prijateljica rekla: "začni delati kljukice pri svojih željah, nihče jih ne bo uresničeval namesto tebe". Od takrat naprej se res trudim in počutim se vedno bolj awesome, vedno bolj kul =D

Veliko sreče! (vse je v glavi :)

                                                                     Mirissa, marec 2014

Srečko Lavbič- kitarist s srcem

Bila je še ena tistih dolgočasnih delovnih sobot, preživetih v glasbeni šoli, ko vadiš od jutra pa (skoraj) do večera, s srčno željo da bi kaj pametnega naredil, pa se stvar dejansko nikamor ne premakne. In hkrati ugotoviš, da te v teh pomladnih mesecih, čez en teden, spet čaka natanko takšen dan, zabit med štirimi stenami.

Vsa utrujena sem se odpravila iz učilnice, potrkala pri sosedih, povedala da grem na malico (moj prvi obrok danes), ter zavila proti najbližji pekarni v mestu. V šolo sem se vračala nič kaj boljše volje, kot sem iz nje odhajala. Do izpita sem imela še dobra dva dni, pesmi pa nisem znala napamet in nasploh so bile nedodelane, ter s slabim tonom.

V učilnici sem zoped začela z vajami za konfiguracijo prstov. Naenkrat je nekdo potrkal in vstopili ste Vi. "Da slišim kaj se dogaja v tej učilnici..." ste me nagovorili, ter sedli na Marijin stol. Čisto sem se prestrašila. Ne samo da nisem znala ničesar. Bili ste tudi v moji ocenjevalni komisiji, čez dva dni.

Odločila sem se za Barkarolo (bom še dopolnila katero), ki sem jo po mojem mnenju najbolje znala. Začela sem nekoliko nezanesljivo, a sem kmalu začela zaupati vase ter poizkušala zaigrati s srcem, s svojo lastno dinamiko, vero v melodijo, ki jo izvajam... nenadoma me je zmotilo nekaj čisto drugega, kot se misila da me bo. Iz moje kitare sem spravila le še nedoločen zvok vseh strun, ter obstala. Stali ste na moji nogi.

"Kaj... mislim. Ne morem igrat takle, če stojite na moji nogi..."

"Pa ti sploh veš, da si mim' tolčeš?"

"H? Ne. Kaj?"

"Tole ni bilo vredu zdajle. Melodije barkarole imajo res, miren značaj in dajejo s 12/8 taktom vtis nihanja gondole, ki mirno pluje po kanalih Benetk. Ampak, tole zate ne velja. Preveč si hiperaktivna, povsod te je polno. Ti sama nisi kot ena teh čolnov.Ne pluješ mirno skozi življenje, ampak špicaš in čofotaš, zato da je bolj zanimivo. Vidiš zato tudi izvajanje tvoje Barkarole naj nebo turobno. Poizkušaj sedaj z drugačno dinamiko. Naredi poudarke na prvi dobi. Zaigraj svoje življenje. TI ga najbolje poznaš. In ne tolči z nogo. Vse pokvari."

Zaigrala sem še enkrat. Tokrat brez prekinjanja. Ko sem končala Ste že stali pri vratih.

"Vidiš? Že gre. Tako, tako. pa veliko sreče na izpitu.Se vidimo." in Ste odšli. Tisti izpit je šel mimo mene čisto samoumevno. Sedeli ste za mizo ocenjevalne komisije si mečkali prste, ob koncu mi pomežiknili ter mi ob rezultatih tudi čestitali.

Slabo leto po tem dogodku, ste odšli.

Ne na drugo šolo.

Ne na potovanje.

Zapustili ste nas na tisti najbolj nehvaležen način. Brez slovesa. Nepričakovano.

Na sosednjih vratih je obvisel listek da pouk začasno odpade.
Ni bilo več slišati veselega žvižganja ter prepevanja, nihče več ni vstopal v našo učilnico in nam ponujal "sadnih cukerčkov za boljšo motivacijo", Vaše slike vesolja iz sten hodnikov so prenesli drugam, ploščica z Vašim imenom na vratih je izginila in zamenjal jo je nek drug nepoznan priimek.

V ocenjevalni komisiji sta Vaše mesto zasedli kar dve novi profesorici. Počasi smo se začeli zavedati, da niste le na dopustu. Da je vaš smeh potihnil zavedno...

Sedaj je minilo od tega že več let. Nekako se sprijazniš. Življenje teče dalje. Spomin nekoliko zabrišejo druge čeprav nepomembne stvari. Ostajajo pa še vedno moji športni copati, na katerih ste stali, kup  fotografij in konec koncev tudi znanje ter navdušenost nad kitaro, ki ste ju prenesli na svoje učence, ter Nas- druge vaše občudovalce.

...and we always knew you will be one of the brightests stars...