Jaz, moja puberteta, mami in njen rak

Bilo je neko decembrsko sredo, ko me je, kot takrat vsak dan, iz šole spremljal simpatičen fant. V resnici mi je bil tako zelo všeč, da so bili zvezki polni srčkov in njegovega imena. Pri vhodu sva se poslovila in z velikim veseljem sem odklepala vhodna vrata naše hiše. Razmišljala sem o tem ali me bo jutri povabil v kino? Na sladoled? Kaj bom oblekla? Kaj bom rekla? Me bo poljubil?... Vstopila sem v hišo. Mami je slonela na radiatorju v kuhinji in jokala. Že več ur, bi lahko sklenila iz njenega zabuhlega pogleda. Dedek je sedel za mizo in obračal velike časopisne strani Novega tednika. Babi je bedela od štedilnika, do svoje hčere in trdila, da tako seveda ni moglo več iti naprej, da je vedno vedela, da je kriva služba... Seveda niti v sanjah nisem vedela kaj se gredo. Pogledala sem mami, ki me je objela in rekla, da ima tumor. Rekla je, da to ni nič hudega, ampak bo morala na operacijo. Moje misli pa so odplavale drugam. Kaj moram sedaj reči mami? Pojma nimam! Kje pa dobiš tumor? Se ga nalezeš od drugih? A ga podeduješ? Zakaj ga potem mama ni imela? Kje pa potem imaš operacijo? Kako dolgo moraš biti v bolnišnici? Kaj je sploh tumor? A ni to nekaj v glavi? A je to enako kot rak?  A ti od tega izpadejo lasje? A od tega umreš?

Šla sem v svojo sobo in se razjokala. Nisem se bala tega tumorja, ker nisem vedela kaj je. Počutila sem se totalno neumno, da ne vem sploh kaj je to. In, da si ne upam vprašat mami. In, da mi nihče ne pove. In, da se obnašajo kot da me to ne rabi zanimat. In, da se tudi mami joče. Da to pomeni, da nekaj vseeno ni vredu. In, da je ati še vedno v službi. Da ne vem kaj sledi. Preiskave? Zagotovo. In, da dodatne preiskave ne bodo opravljene danes (kot če si priškrneš prst na avtu), ampak Bog ve kdaj!!! Bala sem se ali bomo za božič sami sami? Brez mami? Bo ona sama, v bolnišnici?

V naslednjih dneh sem uspela ugotoviti da ja, tumor je enako rak je enako kancerogena tvorba je enako nekaj, ki zraste v telesu brez razloga ali zaradi preveč razlogov. Slišala sem, da pravzaprav vse kar je okoli nas (meso polno proteinov, kupljene jajce, beli kruh, črni kruh, barvan kruh, kvas, škropivo na sadnju, zelenjavi, čistila za stranišča, čistila za posodo, detergent, čistila za steklo, pralni prašek, tablete za pomivalne stroje, mehčalec, riževi vaflji, nutella, čokolada, pašteta, hrenovke, sevanje telefonov, Wifi, televizija, kajenje, alkohol, nevemkateri oreščki, stres, izpušni plini od prometa, stres, neuspeh, stres, pretiran strah, trema, napor, UV žaki-sonce, krema za sončenje, kisli dež, stres?, antibiotiki, lekadoli, neoangini) povzroča raka.  Lahko, ga dobiš na različnih delih telesa in moja mami ga je dobila na prsih. Raziskave, ki so jih naredili niso povedale nič več in nič manj od tega, kar smo vedeli. Da ima raka in da mora čim prej ven. In, da so čakalne vrste dolge. Da je z vsakim novim dnem brez zdravljenja, rak še en korak pred nami (po levem prehitevalnem pasu) mi pa stojimo na mestu in ne naredimo ničesar. Počutila sem se nemočno. Ker običajno lahko, če si bolan, vzameš zdravilo. Zdaj pa zdravil ni in prostora v bolnišnici tudi ne.

Nikoli nisem pomislila, da lahko moja mami umre. To je bilo preveč abstraktno zame...Videla sem strica, kako požira solze in se tudi sam boji negotovosti v kateri smo se znašli. Kako jo bodri z besedami, ki so pravzaprav njegova tolažba. Pripravljen, da nam pomaga, kakrkoli se bo zgodilo. Tri dni pred božičnim večerom smo mamico pustili na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, oblečeno v bolnišnično spalno srajco. Prosila sem jo, naj mi popravi kapuco (ker je bila tako čudna, da mi jo je mogla popraviti vsako jutro, preden sem šla v šolo) in razmišljala sem, da bom jutri v šolo prišla s pomečkano kapuco. Prvič odkar imam ta zimski plašč. Razmišljala sem tudi, da bi morda doma kar zaspala v plašču in bi kapuca ostala poravnana do jutra. Tako ne bi uničila nečesa, kar je naredila mami, preden sem se poslovila od nje. Ati je večino časa molčal, kot vedno - in bila sem razočarana, zakaj se ne more pretvarjati, da je zdaj on mamica in ati v enem? Ona bi zagotovo poizkušala izpolniti vse manjkajoče vloge v družini. Tudi sestrino, ki je pred dvema mesecema odšla na študij v Ljubljano in pustila svoje mesto za mizo v jedilnici prazno.

Ko sem naslednji dan prišla iz šole, mi je bila hiša tuja. Sedla sem na pult v kuhinji. Noge so mi zvonile navzdol. Sklenila sem, da bom danes odrasla. Odločila sem se, da sem dovolj stara, da lahko sedaj, ko mami ni doma, postanem odgovoren odrasel člen naše družine. Lahko razumem, kar mi bodo ljudje povedali. Lahko mi zaupajo. Lahko obvladam svoja čustva in lahko se zanesejo name. Ne bo me skrbelo ali letos ne bo božičnih daril, ker je božiček v bolnišnici. Saj jih ne potrebujem zares. Lahko sem odgovorna. Jaz odrasla, bom znala povedati drugim kaj menim. In menila sem bom le za tisto, kar je resnično pomembno meni. In pomembna je moja mami. Naredila ji bom voščilnico. V kopirnici sem barvno sfotokopirala sliko s sestrinega maturantskega plesa in jo prilepila v ovalen okvirček iz papirja. Mamici sem napisala, da čutim, kako velika sem že in da sem odrasla. Potem sem voščilnico zložila v kuverto in jo dala teti, da jo bo odnesla v bolnišnico. V torek sva mami pripeljala domov. Legla je na posteljo v dnevni sobi, ki sva jo pripravila, da bomo skupaj lahko praznovali božič. Nisem je smela objeti preko telesa, ker so bili šivi na prsi zelo šibki. Saj ni važno, sedaj razumem kako je to. Trosed sem pristavila k njeni postelji in bilo je, kod bi imeli zakonsko posteljo. Nisem namreč smela leči k njej pod odejo, da je nebi po pomoti udarila. Tega ne potrebujem zares, odrasla sem. V dnevni sobi se nismo sprehajali kadar smo bili prehlajeni, nismo kašljali in kihali, da se ji nebi v času kemoterapij porušil imunski sistem. Dve poletji nismo šli na morje, ker se ni smela izpostaviti soncu. Pa vseeno. Izvidi po operaciji so pokazali, da je bil rak hitrorastoči. Imeli smo torej srečo, zaenkrat. Včasih je jokala, pa nisem vedela zakaj vendar? Če je tumor že zunaj? Včasih se ni marala pogovarjati, pa šele zdaj razumem, da se je v resnici zelo bala, da bi se bolezen ponovila. Včasih ni želela jesti, ker je bila žalostna, da ni skuhala sama. Včasih...sploh nisem razumela odraslega sveta okoli, a sem se še vedno trudila, da sem bila odrasla. In tako sem... ostala otrok.