Leva, desna, leva, desna

To ni še en zapis o človeku, ki je vedno govoril, da tek ni zanj, potem pa enkrat po pomoti obul tekaške copate in je zdaj od tega enakomernega udarjanja pet (če se je že malo sprofesionaliziral pa prstov) po tleh odvisen...

Moja zgodba je drugačna in trenutno zopet na razpotju.

Pri športni vzgoji sem vedno sovražila tek (ok, katera punca ga pa ni). Nisem se hotela prešvicati in potem iti nazaj k pouku, ni se mi dalo truditi, še manj pa z aktivnostjo, pri kateri se ne dogaja prav nič. Saj se strinjate, da se ne da primerjati teka (kjer ima glava 100% časa možnost nasprotovati gibanju nog in iskati miljontaužnt izgovorov o tem, da je potrebno s tem prenehati) s smučanjem ali plavanjem, da o ekipnih športih sploh ne govorim.

Torej, tek je specifičen šport in vedno sem govorila, da ni zame. Potem je prišlo obdobje življenja v tujini, kjer so bile članarine za notranje športe predrage, jaz pa sem rabila ventil, da sem sprostila domotožje. Tako je postal tek rešitev v sili. Nisem ga imela rada, teči sem se spravila z muko, a imel je učinek, ki sem ga potrebovala. In med meseci prisiljenega teka, sem se nanj navadila. Ko sem se vrnila domov, je bilo enostavno z njim nadaljevati, kjer pa je sledila past. Dolžino sem podaljševala, gostoto treningov tudi (12 km 6x/teden je bilo nekaj normalnega oz. kar minimum), nikoli pa se nisem poglobila v vlogo ogrevanja/raztezanja/primerne hrane... kaj je sledilo si lahko mislite.

Najprej levo koleno, potem desna stegenska mišica, potem desno koleno, potem še kup stvari, ki sem jih s pretiranim tekom začela povezovati šele kasneje...

Vse sem premagovala brez da bi pomislila, da moram kaj spremeniti.

Sploh se ne spomnim kdaj, ampak en dan kakšni dve leti nazaj brez posebnega razmišljanja enostavno nisem šla na svojo vsakodnevno turo. Mislila sem, da je pavza enodnevna.
Potem nisem šla niti naslednji dan.

In naslednji ...

Brez da bi se za to zavestno odločila sem prenehala teči.

                                      vir: http://twopointohno.livejournal.com/24607.html

Postopoma je telo izgubilo občutek kronične izčrpanosti, težave v telesu pa so se postopoma začele urejati.

Šele kakšne pol leta kasneje sem zopet šla na tek. Počasi in previdno, kot bi bilo prvič. Zanimalo me je, kakšni bodo občutki. Hmm, ne, nič posebnega. Doživela nisem nobene katarze, ko sem se vrnila, nisem bila bolj dobre volje/energična/... kot sicer. Is running overrated? Ali pa jaz enostavno res nisem za to.

Od takrat tečem mogoče enkrat na mesec. Ali pa še to ne. Tečem za dušo/ko se bliža prečudovit sončni zahod, ki bi ga rada opazovala zunaj/ko res začutim svojo potrebo po tem ...

To pomlad pa sem se vpisala v tekaško šolo. Prvič do zdaj. Ni mi namreč dalo miru, da mogoče tek obsojam po krivici. Da sem mogoče kriva sama, ker se še vedno ne znam pravilno ogreti in treningov stopnjevati... V naslednjih nekaj mesecih bom tako poskušala popraviti svoje napake. Poskušala bom obdržati zmernost in zdravo glavo. Če ugotovim, da to ni to, lahko štartnino za ljubljanski polmaraton, ki je že plačana, še vedno podarim kot darilo na tem blogu (takrat bo najbrž bralcev že za pol države :) ... In enostavno tečem za dušo..