Srečko Lavbič- kitarist s srcem

Bila je še ena tistih dolgočasnih delovnih sobot, preživetih v glasbeni šoli, ko vadiš od jutra pa (skoraj) do večera, s srčno željo da bi kaj pametnega naredil, pa se stvar dejansko nikamor ne premakne. In hkrati ugotoviš, da te v teh pomladnih mesecih, čez en teden, spet čaka natanko takšen dan, zabit med štirimi stenami.

Vsa utrujena sem se odpravila iz učilnice, potrkala pri sosedih, povedala da grem na malico (moj prvi obrok danes), ter zavila proti najbližji pekarni v mestu. V šolo sem se vračala nič kaj boljše volje, kot sem iz nje odhajala. Do izpita sem imela še dobra dva dni, pesmi pa nisem znala napamet in nasploh so bile nedodelane, ter s slabim tonom.

V učilnici sem zoped začela z vajami za konfiguracijo prstov. Naenkrat je nekdo potrkal in vstopili ste Vi. "Da slišim kaj se dogaja v tej učilnici..." ste me nagovorili, ter sedli na Marijin stol. Čisto sem se prestrašila. Ne samo da nisem znala ničesar. Bili ste tudi v moji ocenjevalni komisiji, čez dva dni.

Odločila sem se za Barkarolo (bom še dopolnila katero), ki sem jo po mojem mnenju najbolje znala. Začela sem nekoliko nezanesljivo, a sem kmalu začela zaupati vase ter poizkušala zaigrati s srcem, s svojo lastno dinamiko, vero v melodijo, ki jo izvajam... nenadoma me je zmotilo nekaj čisto drugega, kot se misila da me bo. Iz moje kitare sem spravila le še nedoločen zvok vseh strun, ter obstala. Stali ste na moji nogi.

"Kaj... mislim. Ne morem igrat takle, če stojite na moji nogi..."

"Pa ti sploh veš, da si mim' tolčeš?"

"H? Ne. Kaj?"

"Tole ni bilo vredu zdajle. Melodije barkarole imajo res, miren značaj in dajejo s 12/8 taktom vtis nihanja gondole, ki mirno pluje po kanalih Benetk. Ampak, tole zate ne velja. Preveč si hiperaktivna, povsod te je polno. Ti sama nisi kot ena teh čolnov.Ne pluješ mirno skozi življenje, ampak špicaš in čofotaš, zato da je bolj zanimivo. Vidiš zato tudi izvajanje tvoje Barkarole naj nebo turobno. Poizkušaj sedaj z drugačno dinamiko. Naredi poudarke na prvi dobi. Zaigraj svoje življenje. TI ga najbolje poznaš. In ne tolči z nogo. Vse pokvari."

Zaigrala sem še enkrat. Tokrat brez prekinjanja. Ko sem končala Ste že stali pri vratih.

"Vidiš? Že gre. Tako, tako. pa veliko sreče na izpitu.Se vidimo." in Ste odšli. Tisti izpit je šel mimo mene čisto samoumevno. Sedeli ste za mizo ocenjevalne komisije si mečkali prste, ob koncu mi pomežiknili ter mi ob rezultatih tudi čestitali.

Slabo leto po tem dogodku, ste odšli.

Ne na drugo šolo.

Ne na potovanje.

Zapustili ste nas na tisti najbolj nehvaležen način. Brez slovesa. Nepričakovano.

Na sosednjih vratih je obvisel listek da pouk začasno odpade.
Ni bilo več slišati veselega žvižganja ter prepevanja, nihče več ni vstopal v našo učilnico in nam ponujal "sadnih cukerčkov za boljšo motivacijo", Vaše slike vesolja iz sten hodnikov so prenesli drugam, ploščica z Vašim imenom na vratih je izginila in zamenjal jo je nek drug nepoznan priimek.

V ocenjevalni komisiji sta Vaše mesto zasedli kar dve novi profesorici. Počasi smo se začeli zavedati, da niste le na dopustu. Da je vaš smeh potihnil zavedno...

Sedaj je minilo od tega že več let. Nekako se sprijazniš. Življenje teče dalje. Spomin nekoliko zabrišejo druge čeprav nepomembne stvari. Ostajajo pa še vedno moji športni copati, na katerih ste stali, kup  fotografij in konec koncev tudi znanje ter navdušenost nad kitaro, ki ste ju prenesli na svoje učence, ter Nas- druge vaše občudovalce.

...and we always knew you will be one of the brightests stars...