Vsa utrujena sem se odpravila iz učilnice, potrkala pri sosedih,
povedala da grem na malico (moj prvi obrok danes), ter zavila proti
najbližji pekarni v mestu. V šolo sem se vračala nič kaj boljše volje,
kot sem iz nje odhajala. Do izpita sem imela še dobra dva dni, pesmi pa
nisem znala napamet in nasploh so bile nedodelane, ter s slabim tonom.
V učilnici sem zoped začela z vajami za konfiguracijo prstov. Naenkrat je nekdo potrkal in vstopili ste Vi. "Da
slišim kaj se dogaja v tej učilnici..." ste me nagovorili, ter sedli na
Marijin stol. Čisto sem se prestrašila. Ne samo da nisem znala ničesar.
Bili ste tudi v moji ocenjevalni komisiji, čez dva dni.
Odločila
sem se za Barkarolo (bom še dopolnila katero), ki sem jo po mojem
mnenju najbolje znala. Začela sem nekoliko nezanesljivo, a sem kmalu
začela zaupati vase ter poizkušala zaigrati s srcem, s svojo lastno
dinamiko, vero v melodijo, ki jo izvajam... nenadoma me je zmotilo nekaj
čisto drugega, kot se misila da me bo. Iz moje kitare sem spravila le
še nedoločen zvok vseh strun, ter obstala. Stali ste na moji nogi.
"Kaj... mislim. Ne morem igrat takle, če stojite na moji nogi..."
"Pa ti sploh veš, da si mim' tolčeš?"
"H? Ne. Kaj?"
"Tole ni bilo vredu zdajle. Melodije barkarole imajo res, miren značaj
in dajejo s 12/8 taktom vtis nihanja gondole, ki mirno pluje po kanalih
Benetk. Ampak, tole zate ne velja. Preveč si hiperaktivna, povsod te je
polno. Ti sama nisi kot ena teh čolnov.Ne pluješ mirno skozi življenje,
ampak špicaš in čofotaš, zato da je bolj zanimivo. Vidiš zato tudi
izvajanje tvoje Barkarole naj nebo turobno. Poizkušaj sedaj z drugačno
dinamiko. Naredi poudarke na prvi dobi. Zaigraj svoje življenje. TI ga
najbolje poznaš. In ne tolči z nogo. Vse pokvari."
Zaigrala sem še enkrat. Tokrat brez prekinjanja. Ko sem končala Ste že stali pri vratih.
"Vidiš? Že gre. Tako, tako. pa veliko sreče na izpitu.Se vidimo." in Ste odšli. Tisti
izpit je šel mimo mene čisto samoumevno. Sedeli ste za mizo ocenjevalne
komisije si mečkali prste, ob koncu mi pomežiknili ter mi ob rezultatih
tudi čestitali.
Slabo leto po tem
dogodku, ste odšli.
Ne na drugo šolo.
Ne na potovanje.
Zapustili ste nas
na tisti najbolj nehvaležen način. Brez slovesa. Nepričakovano.
Na
sosednjih vratih je obvisel listek da pouk začasno odpade.
Ni bilo več slišati veselega žvižganja ter prepevanja, nihče več ni vstopal v našo učilnico in nam ponujal "sadnih cukerčkov za boljšo motivacijo", Vaše slike vesolja iz sten hodnikov so prenesli drugam, ploščica z Vašim imenom na vratih je izginila in zamenjal jo je nek drug nepoznan priimek.
Ni bilo več slišati veselega žvižganja ter prepevanja, nihče več ni vstopal v našo učilnico in nam ponujal "sadnih cukerčkov za boljšo motivacijo", Vaše slike vesolja iz sten hodnikov so prenesli drugam, ploščica z Vašim imenom na vratih je izginila in zamenjal jo je nek drug nepoznan priimek.
V ocenjevalni komisiji sta Vaše
mesto zasedli kar dve novi profesorici. Počasi smo se začeli zavedati,
da niste le na dopustu. Da je vaš smeh potihnil zavedno...
Sedaj
je minilo od tega že več let. Nekako se sprijazniš. Življenje
teče dalje. Spomin nekoliko zabrišejo druge čeprav nepomembne stvari.
Ostajajo pa še vedno moji športni copati, na katerih ste stali, kup fotografij in konec koncev tudi znanje ter navdušenost nad
kitaro, ki ste ju prenesli na svoje učence, ter Nas- druge vaše
občudovalce.
...and we always knew you will be one of the brightests stars...
Srečko je bil moj prijatelj in moj učitelj. Nekako od mojega začetka in, mislim, tudi od njegovega. Še vedno mi je žal, da najini pogovori niso trajali dlje, pa so po človeških merilih bili kar dolgi. Nisva se omejila samo na kitaro in svet okoli tega lepega instrumenta, govorila sva tudi na splošno in o vsem, kar nama je padlo na misel. Pogosto sva se srečala v Petrovčah čisto slučajno, ko sem se s kolesom pripeljal mimo. "Andrej, kaj trenutno vadiš....?", me je pobaral. Inbeseda je dala besedo...
OdgovoriIzbrišiVest o njegovi tragični smrti me je zadela kot strela z jasnega. Kako je mogoče? Umrl je moj učitelj kitare in življenja...
Srečko je bil moj prijatelj in moj učitelj. Nekako od mojega začetka in, mislim, tudi od njegovega. Še vedno mi je žal, da najini pogovori niso trajali dlje, pa so po človeških merilih bili kar dolgi. Nisva se omejila samo na kitaro in svet okoli tega lepega instrumenta, govorila sva tudi na splošno in o vsem, kar nama je padlo na misel. Pogosto sva se srečala v Petrovčah čisto slučajno, ko sem se s kolesom pripeljal mimo. "Andrej, kaj trenutno vadiš....?", me je pobaral. Inbeseda je dala besedo...
OdgovoriIzbrišiVest o njegovi tragični smrti me je zadela kot strela z jasnega. Kako je mogoče? Umrl je moj učitelj kitare in življenja...