Zajči!

Sestrica, se še spomniš, ko smo ga dobili in je bil še takšen dojenček?

                                             Ko pride k hiši zajči, ki ne nosi le čokoladnih velikonočnih jajc ...

Ezra

Včasih za praznike dežuje. 
Včasih je vikend depresivno siv. 
Včasih nedelja ni fajn, četudi veš da bo tudi ponedeljek prost. 
Včasih te cel dan preživet v stanovanju ne izpopolni. 
Včasih visenje na internetu takšne dni še poslabša. 
Na take dni si vrtim tole pesem. Ker je ravno prav poskočna in ker povzroči, da včasih med hojo malo poskočim.

Leva, desna, leva, desna

To ni še en zapis o človeku, ki je vedno govoril, da tek ni zanj, potem pa enkrat po pomoti obul tekaške copate in je zdaj od tega enakomernega udarjanja pet (če se je že malo sprofesionaliziral pa prstov) po tleh odvisen...

Moja zgodba je drugačna in trenutno zopet na razpotju.

Pri športni vzgoji sem vedno sovražila tek (ok, katera punca ga pa ni). Nisem se hotela prešvicati in potem iti nazaj k pouku, ni se mi dalo truditi, še manj pa z aktivnostjo, pri kateri se ne dogaja prav nič. Saj se strinjate, da se ne da primerjati teka (kjer ima glava 100% časa možnost nasprotovati gibanju nog in iskati miljontaužnt izgovorov o tem, da je potrebno s tem prenehati) s smučanjem ali plavanjem, da o ekipnih športih sploh ne govorim.

Torej, tek je specifičen šport in vedno sem govorila, da ni zame. Potem je prišlo obdobje življenja v tujini, kjer so bile članarine za notranje športe predrage, jaz pa sem rabila ventil, da sem sprostila domotožje. Tako je postal tek rešitev v sili. Nisem ga imela rada, teči sem se spravila z muko, a imel je učinek, ki sem ga potrebovala. In med meseci prisiljenega teka, sem se nanj navadila. Ko sem se vrnila domov, je bilo enostavno z njim nadaljevati, kjer pa je sledila past. Dolžino sem podaljševala, gostoto treningov tudi (12 km 6x/teden je bilo nekaj normalnega oz. kar minimum), nikoli pa se nisem poglobila v vlogo ogrevanja/raztezanja/primerne hrane... kaj je sledilo si lahko mislite.

Najprej levo koleno, potem desna stegenska mišica, potem desno koleno, potem še kup stvari, ki sem jih s pretiranim tekom začela povezovati šele kasneje...

Vse sem premagovala brez da bi pomislila, da moram kaj spremeniti.

Sploh se ne spomnim kdaj, ampak en dan kakšni dve leti nazaj brez posebnega razmišljanja enostavno nisem šla na svojo vsakodnevno turo. Mislila sem, da je pavza enodnevna.
Potem nisem šla niti naslednji dan.

In naslednji ...

Brez da bi se za to zavestno odločila sem prenehala teči.

                                      vir: http://twopointohno.livejournal.com/24607.html

Postopoma je telo izgubilo občutek kronične izčrpanosti, težave v telesu pa so se postopoma začele urejati.

Šele kakšne pol leta kasneje sem zopet šla na tek. Počasi in previdno, kot bi bilo prvič. Zanimalo me je, kakšni bodo občutki. Hmm, ne, nič posebnega. Doživela nisem nobene katarze, ko sem se vrnila, nisem bila bolj dobre volje/energična/... kot sicer. Is running overrated? Ali pa jaz enostavno res nisem za to.

Od takrat tečem mogoče enkrat na mesec. Ali pa še to ne. Tečem za dušo/ko se bliža prečudovit sončni zahod, ki bi ga rada opazovala zunaj/ko res začutim svojo potrebo po tem ...

To pomlad pa sem se vpisala v tekaško šolo. Prvič do zdaj. Ni mi namreč dalo miru, da mogoče tek obsojam po krivici. Da sem mogoče kriva sama, ker se še vedno ne znam pravilno ogreti in treningov stopnjevati... V naslednjih nekaj mesecih bom tako poskušala popraviti svoje napake. Poskušala bom obdržati zmernost in zdravo glavo. Če ugotovim, da to ni to, lahko štartnino za ljubljanski polmaraton, ki je že plačana, še vedno podarim kot darilo na tem blogu (takrat bo najbrž bralcev že za pol države :) ... In enostavno tečem za dušo..

Danes

Vam pošiljam večno-študentski komad in vas povabim, da se danes odločite za nekaj, o čemer že dolgo razmišljate. In "jutr" začnete tudi zares uresničevat korake do cilja. Oktobra mi je namreč prijateljica rekla: "začni delati kljukice pri svojih željah, nihče jih ne bo uresničeval namesto tebe". Od takrat naprej se res trudim in počutim se vedno bolj awesome, vedno bolj kul =D

Veliko sreče! (vse je v glavi :)

                                                                     Mirissa, marec 2014

Srečko Lavbič- kitarist s srcem

Bila je še ena tistih dolgočasnih delovnih sobot, preživetih v glasbeni šoli, ko vadiš od jutra pa (skoraj) do večera, s srčno željo da bi kaj pametnega naredil, pa se stvar dejansko nikamor ne premakne. In hkrati ugotoviš, da te v teh pomladnih mesecih, čez en teden, spet čaka natanko takšen dan, zabit med štirimi stenami.

Vsa utrujena sem se odpravila iz učilnice, potrkala pri sosedih, povedala da grem na malico (moj prvi obrok danes), ter zavila proti najbližji pekarni v mestu. V šolo sem se vračala nič kaj boljše volje, kot sem iz nje odhajala. Do izpita sem imela še dobra dva dni, pesmi pa nisem znala napamet in nasploh so bile nedodelane, ter s slabim tonom.

V učilnici sem zoped začela z vajami za konfiguracijo prstov. Naenkrat je nekdo potrkal in vstopili ste Vi. "Da slišim kaj se dogaja v tej učilnici..." ste me nagovorili, ter sedli na Marijin stol. Čisto sem se prestrašila. Ne samo da nisem znala ničesar. Bili ste tudi v moji ocenjevalni komisiji, čez dva dni.

Odločila sem se za Barkarolo (bom še dopolnila katero), ki sem jo po mojem mnenju najbolje znala. Začela sem nekoliko nezanesljivo, a sem kmalu začela zaupati vase ter poizkušala zaigrati s srcem, s svojo lastno dinamiko, vero v melodijo, ki jo izvajam... nenadoma me je zmotilo nekaj čisto drugega, kot se misila da me bo. Iz moje kitare sem spravila le še nedoločen zvok vseh strun, ter obstala. Stali ste na moji nogi.

"Kaj... mislim. Ne morem igrat takle, če stojite na moji nogi..."

"Pa ti sploh veš, da si mim' tolčeš?"

"H? Ne. Kaj?"

"Tole ni bilo vredu zdajle. Melodije barkarole imajo res, miren značaj in dajejo s 12/8 taktom vtis nihanja gondole, ki mirno pluje po kanalih Benetk. Ampak, tole zate ne velja. Preveč si hiperaktivna, povsod te je polno. Ti sama nisi kot ena teh čolnov.Ne pluješ mirno skozi življenje, ampak špicaš in čofotaš, zato da je bolj zanimivo. Vidiš zato tudi izvajanje tvoje Barkarole naj nebo turobno. Poizkušaj sedaj z drugačno dinamiko. Naredi poudarke na prvi dobi. Zaigraj svoje življenje. TI ga najbolje poznaš. In ne tolči z nogo. Vse pokvari."

Zaigrala sem še enkrat. Tokrat brez prekinjanja. Ko sem končala Ste že stali pri vratih.

"Vidiš? Že gre. Tako, tako. pa veliko sreče na izpitu.Se vidimo." in Ste odšli. Tisti izpit je šel mimo mene čisto samoumevno. Sedeli ste za mizo ocenjevalne komisije si mečkali prste, ob koncu mi pomežiknili ter mi ob rezultatih tudi čestitali.

Slabo leto po tem dogodku, ste odšli.

Ne na drugo šolo.

Ne na potovanje.

Zapustili ste nas na tisti najbolj nehvaležen način. Brez slovesa. Nepričakovano.

Na sosednjih vratih je obvisel listek da pouk začasno odpade.
Ni bilo več slišati veselega žvižganja ter prepevanja, nihče več ni vstopal v našo učilnico in nam ponujal "sadnih cukerčkov za boljšo motivacijo", Vaše slike vesolja iz sten hodnikov so prenesli drugam, ploščica z Vašim imenom na vratih je izginila in zamenjal jo je nek drug nepoznan priimek.

V ocenjevalni komisiji sta Vaše mesto zasedli kar dve novi profesorici. Počasi smo se začeli zavedati, da niste le na dopustu. Da je vaš smeh potihnil zavedno...

Sedaj je minilo od tega že več let. Nekako se sprijazniš. Življenje teče dalje. Spomin nekoliko zabrišejo druge čeprav nepomembne stvari. Ostajajo pa še vedno moji športni copati, na katerih ste stali, kup  fotografij in konec koncev tudi znanje ter navdušenost nad kitaro, ki ste ju prenesli na svoje učence, ter Nas- druge vaše občudovalce.

...and we always knew you will be one of the brightests stars...